Ko bom velika bom manekenka. Ali pa plesalka in pevka v enem. No, če ne bom to, bom pa učiteljica rolanja. Vse to sem imela v enem odogovoru na vprašanje, kaj bom, ko bom velika. Prva želja seveda je bila postati manekenka. In kje se je zalomilo? To ti razložim v nadaljevanju.

Od manekenke, do floristke.

Imam eno sestro in dva brata. Sestra je v mladosti večino časa preživela za knjigami, in to mi je bilo bolj ali manj dolgočasno (vsekakor pa mi je njena ljubezen do knjig in branja prišla prav takrat, ko mi je zvečer v postelji na glas brala domače branje😂). Jaz sem si želela akcije, raziskovanja in vragolij. Mlajša brata sta bila bolj zanimiva, saj sem jih lahko pripravila za vse neumnosti, vse sta naredila tako, kot sem jaz hotela. In vse sta mi tudi verjela. Enega od bratov sem prepričala, da so kovanci denarja bomboni in naj jih poskusi, kako so dobri. In seveda, on mi je zaupal in to tudi storil. Pa je bil spet cirkus pri hiši😁

Nekaj časa me je bilo to zabavno, ko pa sem se začela dolgočasiti, sem se odločila, da si svet naredim po svoje. Ves čas sem sanjala o tem, kako bi bilo kul, če bi postala manekenka. Nastopala bi po vseh odrih sveta, potovala in bila ves čas urejena. Blišč tu in blišč tam. Kot otrok nisem imela ne vem kako dolgih las, a sem za moja nastopanja hitro našla rešitev. Ali je bilo peklensko vroče ali ne, jaz sem po ulici hodila s povezano brisačo na glavi in se delala, da so to moji dolgi lasje. Ves čas sem se preoblačila, če mi je zmanjkalo oblekic in krilc, sem si jih enostavno naredila. Najbolj srečna pa sem bila, kadar mi je mami obljubila, da mi bo nalakirala nohte. Praznik. 😁

Vrhunec moje manekenske kariere pa je bil takrat, ko sem si na ene od najlepših čevljev kar sem jih imela, pritrdila petke. Šla sem v dedkovo delavnico, poiskala kos lesa, žago, kladivo in žeblje. Iz kosa lesa sem izžagala dva primerna koščka za petke na čevljih, jih obrusila, lepo oblikovala in z žeblji skozi podplat pritrdila na čevlje. Vsa ponosna, s širokim nasmeškom na obrazu z novimi čevlji stopim pred hišo....ko se je najprej v glavi zvrtelo moji mami in nato še stari mami. Nasmešek se je hitro spremenil v solze. Najverjetneje starša še nista imela v planu kupiti novih čevljev. No, po mojem vrhuncu manekenske kariere nista imela izbire.

V prvem razredu osnovne šole sem se vpisala v manekenski krožek in nekajkrat tudi nastopala na odru, kot manekenka otroške kolekcije oblačil. Kaj kmalu sem ugotovila, da so bile številke oblačil, katere smo predstavljali, nekoliko večje, od mojh kratkih nog.😁 Takrat sem manekenstvo pustila za sabo.

Po manekenstvu v ustvarjanje.

V družini, kjer sem bila rojena so bili vsi nadarjeni za risanje, prav tako tudi starša, saj sta v službi risala in oblikovala. Edina šibka na tem področji, sem bila jaz. Sem pa zato bila bolj spretna s prsti in bogatejša z idejami ter domišljijo.

Med poletnimi počitnicami iz drugega v tretji razred osnovne šole, sem začela izdelovati zapestnice in ogrlice. Navdušila sem celo ulico in imeli smo pravo malo proizvodnjo. In ko imaš produkt, ga je potrebno pokazati svetu in za njega tudi kaj iztržiti. In prav tu so se začeli moji prvi koraki v podjetništvo.😁

V ulici, kjer sem odraščala, smo bili med počitnicami vsi doma in čuvali so nas stari starši. In v tistem času, so bili delavniki staršev kar poenoteni. Začenjali so ob 6:00 in se ob 14:00 vračali domov. Takrat je bilo na cestah Žirov pestro. Ljudje so se peš ali s kolesi vračali iz službe proti domu. Idealno za prodajo naših izdelkov.

Na križišče naše ulice in glavne ceste smo postavili mizo, razgrnili vse izdelke in na male listke papirja napisali cene. Kar smo prodali, smo si pravično razdelili in naslednji dan imeli za sladoled. Ko je prodaja zapestnic in ogrlic padla, smo začeli s poslikavo kamenčkov in prodajali kamenčke. Ti sicer niso bili tak prodajni hit, kot zapestnice, smo pa namesto sladoleda kupili Čunga Lunga žvečilne gumije.

In če pogledam nazaj...kako otročje lahko je vse skupaj. Narediš produkt, ponudiš svetu, prodaš in zaslužen denar vložiš naprej. In ker nismo nič vlagali v napredek in razvoj ( vse je šlo za sladke dobrote), se je naša ulična poslovna pot tudi kmalu zaključila.

Prvi podjetniški koraki narejeni, kaj naprej?

Projektov mojega otroštva je bilo še kar nekaj. Lotila sem se gradnje drevesne hiške, pa gimnastičnega uličnega krožka Spužve ter snemanja uličnega radia. Zadnji eksperiment, pred vstopom v najstništvo pa je bil (končno) povezan tudi z rastlinami. Med odpadnim papirjem sem našla eno lepo črno šlatlico s pokrovom. Vanjo sem shranila vejico "bodeničja" in jo močno polakirala z lakom za lase. Pokrila sem jo s pokrovom in vsak teden preverila, v kakšnem stanju je. Lepo se je posušila, rahlo je izgubila svojo močno zeleno barvo, rdeče bunkice na njej pa so ostale močno rdeče, le površina se je nagubala. Fantastično. Shranila sem jo, in si rekla, da bom to nekomu podarila za rojstni dan. No, verjetno je še danes kje v ropotarnici.

In ne vem zakaj, ampak ta škatlica mi je tako zelo močno ostala v spominu, da si upam trditi, da se je od takrat v moji glavi začela razvijati želja po ustvarjanju s cvetjem. Po ustvarjanju z drugačnimi materiali in kreiranju drugačnih dekoracij, kot so jih ponujale takratne (in sedanje) cvetličarne.

Skozi otroške oči je vse otročje lahko.

Brez strahu, brez pomislekov in brez vnaprej pripravljenih najslabše možnih scenarijev. Tako je v otroštvu. Otročje lahko.

V odrasli dobi pa pride strah. Strah pred neuspehom, strah pred padcem in strah pred tem, kaj si bodo mislili drugi. Nihče od nas ne bi nikoli shodil, če bi ga po prvem neuspelem poskusu postalo strah naslednjega padca in naslednjega neuspeha. V otroštvu vztrajno poskušamo vse možno, ni nam meprijetno če nam ne uspe. V odraslem obdobju pa je popolnoma drugače.

Prevečkrat pozabimo na notranje želje in strasti, ki so v nas. Prevečkrat nas strah premaga in prevečkrat poslušamo druge, namesto da bi poslušali sebe. Če bi jaz dala prednost mnenju drugih, danes zagotovo ne bi bila v florističnih vodah. In če bi me nekdo deset let nazaj vprašal, če sem po duši podjetnik...bi mu jasno odgovorila: "Ne, nisem, sem umetnik. "

Vendar, če sem želela začeti živeti svoje sanje, sem morala skočiti tudi v to morje in sem splavala. Imela sem in še imam mentorja in plavam. Kdaj me zalije val, kdaj je gladina popolnoma mirna. Važno je da plavam in da ne dovolim, da bi me kdo potegnil na dno morja.

Je strah ob tem prisoten? Zagotovo ja. Vsak dan. Prav je, da je ob meni, vendar mu ne dovolim, da me premaga. Tako, kot me ni premagal strah, ko sem gradila hiško na drevesu, tako kot me ni bilo strah ( in sram) v največji vročini hoditi z brisači na glavi in kot me ni bilo strah (in se nisem ozirala), kaj bo rekla mama, ko sem si popravila najlepše čevlje na moji polici. In prav zato je pomembno, da v nas vedno živi vsaj majhen del otroka.

Vsekakor se način življenja hitro spreminja. Vem, da sem imela drugačno otroštvo, od otrok trenutnega časa. Vendar to sploh ni pomembno. Važno je, da znamo iz trenutne situacije, ki nam je dana, najti le najboljše. In o času, v katerem živimo zadnje leto, se bom razpisala v naslednjem blog zapisu. Vidite v njem priložnosti ali strahove?