Ne bojim se biti iskrena s seboj in ne bojim se biti iskrena s tabo. Obožujem svoje delo, svoj način življenja, katerega sem izbrala in obožujem vsak dan posebej. Skoraj vsak dan posebej. Dan, ko je rož preveč, pa je lahko kar naporen. No, pravjio, da si vsak naredi dan takšnega kot si ga želi in s tem se popolnoma strinjam. Jaz si sem in tja naredim kakšnega manj prijetnega. In zagotovo se v teh stavkih najdeš tudi ti in verjemi, ko je rož preveč si lahko hkrati srečen, po licih pa ti tečejo solze.

Ko je rož preveč, mi pomaga kava.

Če kdaj srečam človeka, ki mi reče, da nima nikoli slabega dneva, si mislim, da ima še večje težave kot jaz, ko si na čase naredim dan nekoliko manj prijaznega. To je nekako tako, kot če zakonca rečeta, da v njuni vezi ne pride nikoli do nesporazuma. Potem nekaj ni ok. Nesporazumi, nestrinjanja in nasprotna si razmišljanja so nekaj normalnega v zvezah. Seveda pa je pomembno, na kakšen način nesporazum rešimo. Tudi s prijateljem, četudi je naš najboljši prijatelj, se včasih ne strinjamo. Bomo zaradi tega prekinili prijateljstvo, ali ga bomo povabili na gin tonic in se kot odrasla oseba pogovorili?

Moj odnos z rožami, bi lahko primerjala s prijateljstvom. 

Rože so moje prijateljice, moje sodelavke in tiste lepotice, zaradi katerih lahko delam, ustvarjam in živim. So medij, s katerimi kreiram in skozi cvetlične kreacije izražam sebe. In zakaj jih primerjam s prijateljstvom? Kadar sem dobre volje, tudi one v šopku žarijo, kadar me razganja od ustvarjanja, se s cvetom obrnejo v popolno smer in nastanejo sanjske dekoracije. Pride dan, ko si ga naredim slabšega. In takrat so na vrsti one. Rože me s svojimi barvami in neverjetnimi oblikami cvetov razveselijo, me dvignejo in spomnijo, da je življenje lepo. Se ti ne zdi, kot bi opisovala prijateljski odnos?

Kot sem že na začetku napisala, bom iskrena in iskreno povem, da od mojih prijateljic, če se gledamo predlogo, potrebujem tudi odmor. Pripravim si dobro kavo, se usedem v fotelj in ne razmišljam o ničemer. Le uživam v okusu kave in petnajst minut je le mojih. Ne potrebujem nikogar, ki bi mi med pitjem kave delal družbo. Dovolj sem sama sebi. Mogoče se sliši sebično...ampak iskreno 😊

Ko je rož preveč, sta na moji strani kava in dobra knjiga ali film.

Od ponedeljka do sobote ustvarjam z rožami in dekorativnimi materiali. Raziskujem nove trende, nove tehnike in načine kreiranja. Pripravljam ponudbe, odgovarjam na elektronska sporočila, se zabavam z družabnimi omrežji in popoldan te nasmejana čakam v cvetličarni. No vmes s sodelavkami skreiramo še vse šopke in darilca, naročena v spletni trgovini.

In to je le tretjina dela, katerega imamo v Sanjskem šopku. Uroš ima s  svojim delom ekipe pod kontrolo drugi dve tretjini. In pride kakšen dan, ko je rož preveč. Ko ne vem več kje imam škarje, kam naj se obrnem, kako naj komuniciram. Takrat vem ( in tudi moje sodelavke), da je čas, da se umaknem in trikrat zadiham. Potem gre naprej lažje. In ko pridem domov, si (ne glede na čas) skuham kavo, se udobno namestim na kavč in odprem knjigo ali Netflix.

Ko je rož preveč sta zdravilo kava in narava.

Moj poklic je, kot sem že omenila res lep. Ves čas sem v rožicah, obkrožena z veselimi ljudmi, sploh takrat, ko se začne sezona porok. Takrat je noro dobro, dogaja se mi še veliko več, tedensko skreiram še več dekoracij in seveda poročnih šopkov. Sanjsko, si predstavljaš?

Sezona pa z vsem dobrim prinese tudi daljše delovnike in tudi tedensko neprespane noči. Vsaj enkrat na teden noč preživim z mojimi prijateljicami- rožami. In kavo. In tega se zagotovo ne bi šla, če ne bi bila s srcem in dušo predana temu delu. Iskreno uživam in vsakemu poročnemu paru se 100% posvetim, saj se zavedam, da je to dan ko si vsak želi perfekcije in sanjskega cvetja.

Po napornem koncu tedna in po vsaki zaključeni soboti sem na en način napolnjena s samimi lepimi občutki, ki mi jih dajo poročni pari, svatje in seveda ekipa iz različnih področjih, ki poročni dan soustvarjajo.. Ampak, pride dan, pride sobota, ko je rož preveč. Ne bom pozabila sobote popoldan, ko sem prišla domov, vesela, da je za mano uspešno izpeljana poroka, a hkrati žalostna. In ko sem se pogledala v ogledalo, so mi začele teči solze. Kar tekle so in tekle. In takrat sem vedela, da je bilo ta konec tedna rož preveč.

Šla sem čez mejo in telo mi je reklo: "Opa, takole se pa jaz ne grem." To sem si dovolila še nekajkrat, dokler nisem končno dojela, da moram najprej paziti nase. Le kdo drug bo, če ne sama? In prav danes, ko sem začela s pisanjem sem na Instagramu prifila Redkobesedno prebrala misel, ki se mi zdi fantastična:

"Si predstavljaš, da se spodbujaš, občuduješ in skrbiš zase enako, kot počneš to za vse ostale ljudi v svojem življenju? -gb"

Vsi vemo in vsem se zdi že klišejsko, ampak koliko izmed nas se tega resnično zaveda? Skrb za sebe, skrb za svoje telesno in duševno zdravje bi moralo biti na prvem mestu. Pa je? Reden spanec, redna in uravnotežena prehrana, druženje, socialni stiki in krog ljudi, katere imaš rad in kateri imajo radi tebe. Osnovne potrebe človeka, da lahko dobro in koristno prispeva celotni družbi. Kot sem rekla, bom iskrena in mene velikokrat zanese iz osnovnega. Ampak se vedno bolj in bolj zavedam kako pomemben je red in konsistentnost osnovnih dnevnih potreb. Nekateri se boste našli v tem, drugi ne. Tudi sama si nekaj let nazaj nebi mislila, da se bom morala opominjati in "se navajati" na dnevno rutino osnovnih človekovih potreb, ampak ko padeš v delo (in če delo opravljaš tako zelo rad, kot jaz) se ti lahko to zelo hitro zgodi.

Ko je rož preveč, je čas, da se oddahnem in umaknem.

Vsako delo in vsak posel ima svojo skorjo. Tisti del, kjer moraš nekoliko bolj gristi, bolj razmišljati in se truditi, da jo pregrizneš. Tudi v svetu rož je tako. Čudovito delo, odlični sodelavci in najboljše stranke. In v vsem tem lepem, prideš tudi do težav, izzivov in situacij, katere včasih res niso prijetne. Takrat moraš biti močan in kot pravijo, z leti dobiš trdo kožo. V začetku je jaz zagotovo nisem imela nič. In zopet se moram zahvaliti Urošu, da me (in me še) uči, kako se v nekaterih situacijah postaviti kot trden hrast, v drugih pa biti upogljiva vrba. In s to mislijo v glavi, se lažje spoprimem tudi s težjimi situacijami. Mogoče sem že kot oseba nekoliko bolj čustvena in tako kot smeh, hitro pokažem tudi svoje solze. V začetku, ko je šlo kaj narobe, sem si vzela stvari preveč osebno, preveč so se me dotaknile. In to je bilo kar hudo. Zavestno sem delala ( in še delam) na tem, da ločim poslovno življenje od mojega osebnega. In zdi se mi, da mi kar dobro uspeva. Kadar pa začnem popuščati, pa vem, da je čas, da se umaknem in oddahnem. Spakiram kovčke in odpotujem po sveži zrak. Na svežem zraku se lažje diha in razmišlja o načrtih za naprej. O ustvarjalnih idejah, poslovnih planih in podjetništvu.

Te zanima, kako sem sploh stopila v svet podjetništva? No, te zgodbe pa absolutno ne smeš zamuditi.😁